Englih presentation
Velikost besedila
Povečaj besedilo Pomanjšaj besedilo

20 let skozi oči naših članov




Avtorica prispevka: Neda Luznar

20 let skozi oči naših članov 


Ob dvajsetletnici društva smo nekaj članov povprašali kaj jim pomeni članstvo v Društvu pljučnih in alergijskih bolnikov Slovenije (DPABS).


Mira Tofani, upokojena upravna delavka iz Ljubljane pripoveduje, da je v društvo vstopila na pobudo primarij Ustarjeve že leta 1992. »Najprej sem pomagala pri pri organiziranju dela društva. Ob njegovem razvoju pa je bilo potrebno uskladiti statut z zakonodajo, zato sem pomagala pri tem.« Spominja se kako je društvo na začetku delovalo predvsem v Ljubljani. Nato se je njegovo delovanje razširilo na celotno državo. »Ustanovili smo tudi posamezne komisije za posamezne pljučne bolezni. Društvo je pridobilo status humanitarne organizacije. Priznan mu je tudi status društva, ki deluje v javnem interesu.« O sebi pa pravi: »Sem bolnica z lažjo obliko kronične pljučne bolezni. Spremljala sem novosti glede te bolezni. Hodila sem tudi na dihalne vaje. Menim, da društvo skrbi za svoje člane in jim ponuja veliko možnosti za lajšanje bolezenskih težav. Z leti sem društvo vzljubila in rada delam zanj. Veseli me tudi, da lahko spoznavam Slovenijo na malo drugačen način, prek zborov članov, saj se srečujemo vsako leto na različnih koncih države.«




Fanika Pečovnik
, gostinska tehničarka iz Luč, se je v društvo včlanila pred tremi leti, predvsem zaradi brata, ki je težak pljučni bolnik. »Za društvo sem izvedela na vadbi, ki jo je vodila gospa Valerija v Lučah. Po enoletnem premoru bomo spet imeli dihalne vaje. Vadba mi je všeč in je res ugodna možnost, ki jo ponuja društvo. Tudi če bo potrebno nekaj doplačati, bom z veseljem prispevala.« Njen brat potrebuje stralno zdravljenje s kisikom: »Doma uporablja ponoči respirator, podnevi pa tekoči kisik. Vesel je, da gre lahko iz hiše. Zelo rada prebirava revijo društva, saj se prek nje poučiva o bolezni, zdravljenju in pravilni uporabi kisika. Lansko leto sem se udeležila občnega zbora v Ljubljani. Članstvo v društvu mi pomaga pri skrbi za brata.«

 

 

 

 

Marko Mihevc je upokojeni transportni logist iz Ljubljane. »Sem bolnik astmatik. Za kakovostno življenje moram veliko vedeti o bolezni. Potrebno znanje pridobim v društvenem glasilu. Redno obiskujem dihalno vadbo v Domžalah. Tam se srečujem z drugimi bolniki in pogovarjamo se tudi o bolezni.« Opaža, da so ljudje premalo seznanjeni s problemi pljučnih bolnikov in pravi, da tudi bolniki sami premalo poznajo bolezen in zdravljenje. Meni, da je članstvo v društvu pomembno zaradi ugodnosti in skrbi, ki jo društvo izkazuje bolnikom. »Tudi sam sem pripravljen več delati v društvu, če me bodo povabili h konkretnim nalogam.«



Ida Zrim
, upokojena bančna referentka iz Novega Mesta, je skrbela za svojega očeta, ki je bil pljučni bolnik. »Moj oče je imel KOPB. Kljub temu, da je vzorno skrbel zase in svoje zdravje, je zadnja tri leta rabil kisik. Dobil je prenosni dihalni aparat, ki mu je precej olajšal življenje.« Članica društva je postala zaradi očeta: »V glasilu sem dobila veliko uporabnih informacij. To, da bolnik lahko dobi aparat prek društva, je zelo dragoceno. Zavest, da se lahko za informacije in pomoč obrnem na društvo, mi je zelo pomagala. Tudi po očetovi smrti bom ostala članica društva.«

 

 

 

 

 

Anica Barber je ekonomski tehnik v pokoju iz Ljubljane in pravi »Leta 1995 se je moje zdravje poslabšalo; ugotovili so, da imam astmo, in sprejeta sem bila v bolnišnico v Sežani. Na zdravljenju sem obiskovala tudi šolo astme, kjer nam je primarij Majda Ustar – Latkovič, pulmologinja, predavala ter nas navdušila za članstvo v društvu.« Takrat je prvič prebrala glasilo društva. Spoznala je, da bo kot članica društva imela možnost spremljati vse novosti glede svoje bolezni. Zdaj ugotavlja: »Danes, po več kot petnajstih letih, se je zdravljenje astme zelo spremenilo. Zaradi sodobnih zdravil in dobre informiranosti lahko kot bolnica z astmo dobro živim. Zavedam se, da je dostopnost do zdravil prek zdravstvenega zavarovanja dobrobit, ki jo moramo bolniki varovati, in to lahko laže ter bolje naredimo skupaj, kot člani društva, posebno še v zdajšnjih kriznih časih. Obiskujem dihalne vaje na Taboru.« Udeležuje se tudi letnih občnih zborov, za katere pravi, da jo povežejo z ljudmi, ki imajo podobne zdravstvene težave. Tako si izmenjajo izkušnje ter nasvete za boljše obvladovanje teh težav. »Navdušena sem tudi nad možnostjo, da lahko dobim nasvet strokovnjaka prek svetovalnega telefona. Menim, da je za vsakega bolnika pomembno, kako dobro pozna svojo bolezen, sebe in svoje odzive na vplive okolja. Moja zdravnica Tatjana Ramovš, pulmologinja, mi je vedno rekla, da je z mano zadovoljna in je vesela, ker se poznam in vem, kako živeti z boleznijo.«



  

^na vrh
Društvo pljučnih in alergijskih bolnikov Slovenije, vse pravice pridržane, 2010 | Izvedba in oblika: Klemen Dolinšek | Prikaži obrazec za piškotke