Englih presentation
Velikost besedila
Povečaj besedilo Pomanjšaj besedilo

Portret prim. Majde Ustar Latkovič



 

Avtorice prispevka: Živa Grgič Koritnik, Barbara Latkovič in Metka Nežič


Portret prim. Majde Ustar Latkovič

 

Prim. Majdo Ustar Latkovič vsi poznamo kot ustanoviteljico in dolgoletno predsednico društva, le nekateri pa poznajo tudi njeno bogato življensko pot, skozi katero je zelo veliko prispevala za zdravje ljudi in veliko dobrega naredila za našo širšo skupnost. Ob 20-letnici društva smo se odločili, da z njo poklepetamo in predstavimo njeno zanimivo življenjsko pot.

 

Čeprav bolezen tudi njej ni prizanesla, je še vedno polna optimizma. Veliko bere in pogosto sede za klavir. Pravi, da se trudi živeti redoljubno, skrbi za svoje zdravje in sledi dogajanju v naši družbi. Še vedno se redno srečuje s svojimi stanovskimi kolegi. Ko pripoveduje o svojem delu in o tem kako je skrbela za svoje paciente, v njenih očeh zasije žar, v glasu pa se začuti neverjetna toplina, ki lahko prihaja samo od človeka, ki je s srcem in dušo predan svojemu poklicu.


Poklicna pot

Svojo pot zdravnice ste pričeli v Šaleški dolini. Kakšni so vaši spomini na to obdobje?

»Pravzaprav sem najprej kot pripravnica dve leti delala v Bolnišnici Jesenice, nato pa šest let v Bolnišnici Topolšica. Skrbela sem tako za bolnike na oddelku kot tudi za ambulanto, vmes pa sem krajši čas nadomeščala zdravnika v protituberkuloznem dispanzerju v Murski Soboti. To je bilo težko obdobje, ker smo se ukvarjali z velikim problemom epidemije tuberkuloze. Zdravljenje je trajalo tudi do dve leti. K bolnikom smo pristopali celostno, med drugim tudi s kakovostno prehrano. Spomnim se, da so bile postelje tuberkuloznih bolnikov takrat na terasah, da so bili lahko ves čas na svežem zraku in soncu. Uporabljali smo tudi kirurško zdravljenje, tako imenovano kolapsoterapijo, ki pa je bila za bolnika zelo zahtevna. Po operacijah so nastale tudi deformacije prsnega koša in je respiratorna fizioterapija postala del zdravljena.«

 

Vaš poklic je bil že takoj na začetku izredno zahteven. Kako, da ste se odločili za takšno pot? Prihajate iz zdravniške družine?

»Ne, sploh ne, moj oče je bil sodnik v Rogatcu pri Celju, kjer sem rojena.  Kmalu smo se zaradi njegove službe preselili v Škofjo Loko. Tam sem obiskovala osnovno šolo. Leta 1941 nas je okupacija pregnala v Ljubljano. To je bila za družino težka preizkušnja. Bili smo trije otroci, oče pa je ostal brez službe. Šolanje sem nadaljevala na uršulinski gimnaziji - današnji gimnaziji Jožeta Plečnika v Ljubljani. Bila je  dobra gimnazija, ki nam je odprla pot na zahtevne fakultete. Že v začetnih letnikih sem se odločila, da bom nadaljevala na medicini. Pritegnila me je, ker je omogočala samostojnost v svojem poklicu. Tako sem se po maturi leta 1947 vpisala na Medicinsko fakulteto v Ljubljani.«

 

Zakaj ste se potem odločili ravno za specializacijo pulmologije?

»Epidemija tuberkuloze je bila takrat v polnem razmahu, zdravnikov pa je bilo zelo malo. Za nas, mlade zdravnike, je bil to velik izziv. Kako pomagati ljudem in kako ustaviti širjenje bolezni?«

 

Kasneje ste delali tudi v Bolnišnici Golnik, nato pa ste bili dolga leta vodja Dispanzerja za pljučne bolezni v zdravstvenem domu Vič Rudnik v Ljubljani. Veliko ste sodelovali tudi z drugimi republikami naše nekdanje države.

»Bolnišnica Topolšica in Klinika Golnik, ki se je po vojni imenovala Zvezni inštitut za tuberkulozo, sta bili vrhunski kliniki za zdravljenje tuberkuloze na območju nekdanje Jugoslavije. Zlasti na Golniku so potekala številna izobraževanja za zdravnike iz sosednjih republik. Nekaj let sem delala na Golniku, nato pa 27 let v Zdravstvenem domu Vič Rudnik v Ljubljani. Vsa leta sem ob svojem delu v ambulanti še vedno sodelovala z epidemiološkim oddelkom Inštituta Golnik, kjer smo spremljali delo dispanzerjev.«

 

Ustanovitev Društva

V letih od 1964 do 1991 ste bili vsestransko aktivni. Ves čas ste sodelovali z Inštitutom Golnik, v Zdravstvenem domu Ljubljana ste sodelovali pri preobrazbi protituberkuloznih dispanzerjev v pljučne dispanzerje, več let ste bili predsednica Medicinskega sveta Zdravstvenega doma Ljubljana, zelo aktivni ste bili v Slovenskem zdravniškem društu in Združenju pulmologov Jugoslavije.  Objavljali ste prispevke na strokovnih srečanjih in v različnih strokovnih publikacijah, dodatno ste se izobraževali na Dunaju. Od leta 1986 do 1990 ste bili predsednica Komiteja za zdravstvo in socialno politiko mesta Ljubljane ter članica izvršnega sveta mesta Ljubljane.



Ravno v tem času se je porodila tudi ideja o ustanovitvi Društva za bolnike s kisikom na domu. Kako je prišlo do tega?

»Takrat smo imeli v pljučnih dispanzerjih v Ljubljani približno 100 bolnikov, ki so se trajno zdravili s kisikom na domu. Z njihove strani je prišla pobuda, da bi se združili in tako mogoče lažje prišli do dodatne pomoči, ki je niso mogli dobiti v okviru zdravstva. To je bilo ravno proti koncu mojega mandata na Komiteju mesta Ljubljane. Opazila sem, da vedno pogosteje prihajajo prošnje za ustanovitev različnih društev. V tem sem prepoznala možnost tudi za naše paciente. Dala sem predlog in novembra 1990 je bilo ustanovljeno Društvo za bolnike s kisikom na domu v Ljubljani.«



Nekateri člani se še spominjajo kako ste se v tistem obdobju borili za njihove pravice. Ali ste se res trudili tudi za olajšave pri plačilu elektrike?

»Z ustanovitvijo društva se je odprla možnost, da naši bolniki opozorijo javnost na svoje probleme. Elektika je bila samo ena izmed njih. Potrebno je bilo veliko truda, da smo sploh prišli do tega, da so se bolniki lahko zdravili s kisikom na domu. Ti aparati so porabili izredno veliko električne energije, kar je bilo za večino članov veliko finančno breme. Po ustanovitvi društva smo imeli možnost, da na to združeni opozorimo in poskušamo pridobiti določene olajšave.«


Kako je društvo potem preraslo v Društvo pljučnih bolnikov Slovenije?

»Ustanovitev društva se je izkazala za pozitivno. Bolniki so v združevanju videli pot iz osame, ki jo prinese kronična bolezen, zdravstveni strokovnjaki pa smo v združevanju, izobraževanju in rehabilitaciji videli boljšo kvaliteto življenja kroničnih bolnikov. Tako smo se odločili, da v društvo povežemo še ostale pljučne in tudi alergijske bolnike ter njihove svojce in vse ljudi dobre volje. Osnovni namen pa je bil še vedno, da bi se naši bolniki skupaj lažje borili za svoje pravice pri zdravljenu. Z občnim zborom, 23. oktobra 1992, je tako iz ljubljanskega društva nastalo društvo, ki deluje na območju celotne Slovenije.«

 

Kdo so bili na začetku sodelavci društva?

»Največ so v društvu prispevali bolniki sami, s svojo lastno aktivnostjo. Velik del pa so prispevali tudi zdravstveni delavci iz Pljučnega dispanzerja Vič v Ljubljani. Večkrat smo iskali poti, kako se lotiti dela, večkrat smo tudi zgrešili, saj sprva nismo imeli neposrednih izkušenj s tem področjem javnega zdravja. Kasneje smo si pomagali z izkušnjami nekaterih velikih društev bolnikov v Zahodni Evropi.«

 

Mednarodno sodelovanje društva in izobraževalna dejavnost

Omenjate evropska društva. Ali je bilo v preteklosti veliko mednarodnega sodelovanja?

»Povezovali smo se predvsem s s sosednjimi državami. Nekaj let so potekala organizirana srečanja pljučnih in alergijskih bolnikov Slovenije, Koroške in Italije. Sodelovali smo tudi s kolegi iz Hrvaškega društva pljučnih bolnikov. Zaradi povezovanja in novosti se je društvo vključilo tudi v Evropsko združenje društev za astmo in alergije – EFA«  


V društvu ste že na začetku dali velik poudarek izobraževanju.

»Znanje o bolezni bistveno pripomore k sodelovanju bolnikov in njihovih svojcev pri zdravljenju. Sodelovanje pa pomeni hitrejše zdravljene, lažje obvladovanje bolezni in posledično boljšo kokovost življenja kroničnega bolnika. Pomembno je tudi osveščanje bolnikov in preventivna dejavnost. Različne zloženke, glasilo društva, šole astme in srečanja so bila vse od začetka ključna pot za informiranje bolnikov, prav tako pa tudi dober način za druženje bolnikov in osebno izmenjavo njihovih izkušenj.«

 

Vedno smo radi prisluhnili vašim modrim mislim. Kaj bi želeli danes sporočiti našim članom?

»Zdravje je v naših rokah. Zaradi tega se moramo bolniki med sabo povezovati in organizirati. Tako lažje premagujemo bolezen, predvsem pa smo skupaj veliko močnejši, ko se borimo za naše pravice - za pravice bolnikov.«


Prim. Majda Ustar Latkovič po vseh teh letih še vedno ostaja skromna in nerada izpostavlja svoje dosežke. Ko govorimo o njenem življenju, pa na koncu vendarle ne moremo mimo dejstva, da je za svoje delo na področju pnevmologije, ftiziologije in javnega zdravja ter za nesebično pomoč obolelim prejela številna priznanja, med drugim jo je leta 2004, predsednik Republike Slovenije odlikoval z redom zaslug za življenjsko delo.

^na vrh
Društvo pljučnih in alergijskih bolnikov Slovenije, vse pravice pridržane, 2010 | Izvedba in oblika: Klemen Dolinšek | Prikaži obrazec za piškotke